Naša pot - 1. del

Naša pot je v osnovi pot srca in ne pot uma. Kar ne pomeni da kritiziramo pot uma. Daleč od tega. Preprosto čutimo, da nas pot srca hitreje pripelje na cilj. Recimo, da hočem priti v neko, 1000 kilometrov oddaljeno mesto. Tja lahko pridem peš ali pa z letalom. Brez dvoma bom mnogo hitreje prispel na cilj z letalom. Podobno bomo prej prispeli do cilja, če bomo uporabili stremeče srce namesto dvomečega uma. Srce je sama ljubezen, medtem ko je um pogosto sama zmeda. Ko rečemo srce, mislimo na duhovno srce, ki je prepojeno z božansko ljubeznijo. Srce je izjemno pomembno, saj znotraj srca prebiva duša. Ta sicer res prežema celotno telo, a dejansko prebivališče duše je srce. Duša ima vse: Mir, Luč in Blaženost v neizmernih količinah. Te božanske lastnosti pridejo v srce zaradi duše, in iz srca jih lahko razširimo na um, vital in fizično. Bog je izredno preprost. Mi smo tisti, ki si ga predstavljamo zapletenega. Bog govori najbolj preprost jezik, a mi ga ne razumemo. Vsi smo gluhi. Že stoletja smo gluhi. Ubogi Bog, neutrudno in neprestano nam govori, mi pa nimamo časa, da bi ga poslušali. Naša pot je pot preprostosti. Otrok je preprost: on ljubi svojo mater. Nima časa da bi ljubil kogarkoli drugega: njegova mater je za njega celi svet. Preda se svoji materi. Otrok je tako preprost, da poiskuša storiti vse, samo da bi zadovoljil svojo mater – in s tem dela pravo stvar in se približuje svojemu najvišjemu cilju. Če nekdo ljubi neko osebo na človeški način, potem večino časa preživi s to osebo. Svoj dragoceni čas posveti tej osebi. Če je to resnična človeška ljubezen – ne božanska ljubezen, ampak človeška ljubezen – potem se včasih podredi želji druge osebe, četudi je absurdna. Podredi se, ker sta obe osebi razvili medsebojno notranjo in zunanjo povezavo z močjo njune ljubezni. Tako da ko nekdo ljubi drugo osebo, je pripravljen celo žrtvovati svojo duhovno modrost. V duhovnem življenju pa je popolnoma drugače. Božanska ljubzen nas nikoli ne veže. Ravno nasprotno, razširi nas in nas osvobodi. Ko vidimo in čutimo, da se osvobajamo, čutimo navznoter božansko dolžnost, da tudi mi kaj storimo za našega Notranjega Vodnika. Kako bi lahko ostali daleč stran od Njega, ki nam je dal vse, ki nam je prinesel sporočilo božanske Ljubezni in Sočutja? Ali smo sploh zmožni, da mu ne ponudimo nečesa v zameno? Če ostanemo v zunanjem življenju, se samo trudimo dobiti in obdržati vse, tudi tisto, kar pripada drugim. Če pa živimo v duši, se trudimo neprestano dajati Notranjemu Vodniku vse kar imamo in vse kar smo. Božanska ljubezen pomeni samorazdajanje.

Naša pot - 2. del